Pri puščavi tla postanejo sušna in neplodna ter izgubijo produktivnost
Slika: Dezertifikacija v Braziliji s strani LeoNunes je licencirana pod (CC BY 3.0)
Kaj je dezertifikacija
Dezertifikacija je postopek, za katerega je značilno preoblikovanje (naravno ali antropično) vegetativnega območja v puščavo. Dezertifikacijo lahko opišemo kot izgubo produktivnosti tal, zaradi česar ostanejo sušna in neplodna, pogosto pa se zgodi, ker gospodarske dejavnosti, razvite v določeni regiji, presegajo podporo in trajnostno sposobnost tal.
- Kaj je bio zmogljivost?
Kako pride do dezertifikacije
Človeška dejavnost na Zemlji je bila glavni vzrok za puščavstvo. To pomeni, da tla izgubijo hranila in sposobnost vzgajanja katere koli vrste vegetacije, pa naj gre za naravne gozdove ali nasade, ki jih je ustvaril človek.
- Humus: kaj je in kakšne so njegove funkcije za tla
Okoljski problemi dezertifikacije
OZN škodo na pojavnih območjih, ki se nahajajo na območjih polsuhih, sušnih in suhih subhumidnih regij, uvrščajo med dezertifikacijo in ta proces povzroča tri vrste težav: okoljske, socialne in ekonomske. To je zato, ker dezertifikacija vpliva na proizvodnjo in preskrbo s hrano, spodbuja migracijo prebivalstva v urbana središča in ustvarja revščino; ter škoduje lokalni favni in flori z možnostjo celo izumrtja nekaterih vrst.
Vzroki za puščave so različni: med drugim krčenje gozdov, rudarstvo, širjenje kmetijstva, slabo načrtovano namakanje, prekomerna uporaba ali neprimerna raba zemljišč. Vse te težave prispevajo k izgubi kakovosti tal, kar vodi k zmanjšanju vegetacijske pokritosti, pojavu peščenih tal, izgubi podtalnice in eroziji vetra. Brez vegetacije se deževje redči, tla postajajo sušna in brez življenja, preživetje pa je zelo težko. Prebivalci, kmetje in gojitelji običajno zapustijo ta zemljišča in odidejo drugam živeti.
Demografska rast ter posledično povpraševanje po energiji in naravnih virih pritiskata tudi na intenzivno rabo tal in vodnih virov, kar prispeva k dezertifikaciji.
Če povzamemo, so glavni problemi dezertifikacije:
- Odprava rastlinskega pokrova;
- Zmanjšanje biotske raznovrstnosti;
- Zaslanjevanje in alkaliziranje tal;
- Intenziviranje erozivnega procesa;
- Zmanjšanje razpoložljivosti in kakovosti vodnih virov;
- Zmanjšana rodovitnost in produktivnost tal;
- Zmanjšanje kmetijskih zemljišč;
- Zmanjšanje kmetijske proizvodnje;
- Razvoj migracijskih tokov.
Dezertifikacija je prisotna v več kot 110 državah in vpliva na življenja več kot 250 milijonov ljudi, zato je globalna težava. Regije, ki jih je najbolj prizadela dezertifikacija, so: zahod Južne Amerike, severovzhod Brazilije, sever in jug Afrike, Bližnji vzhod, Srednja Azija, severozahod Kitajske, Avstralija in jugozahod ZDA.
Kako preprečiti dezertifikacijo
Problem dezertifikacije je začel vzbujati zanimanje znanstvene skupnosti v začetku 20. stoletja. Vendar pa so ga šele v 21. stoletju začeli izpostavljati kot resen okoljski problem zaradi njegovih socialnih in ekonomskih vplivov, saj se postopek pojavlja bolj poudarjeno na območjih, ki ustrezajo državam v razvoju.
Leta 1995 je Brazilija s programi ZN proti dezertifikaciji podpisala sporazume. Akcijski načrt za boj proti dezertifikaciji je začel veljati leta 2000.
Ti sporazumi so razviti v mednarodnem merilu. Konvencija OZN o boju proti dezertifikaciji je bila oblikovana leta 1994 in je začela veljati leta 1996. Ima 193 članic in si je prizadevala razviti projekte za zmanjšanje dezertifikacije, zlasti v afriških državah.
Vendar so potrebni učinkovitejši ukrepi proti dezertifikaciji, kot je politična spodbuda za bolj trajnostne oblike proizvodnje, ki zmanjšujejo krčenje gozdov in posledično dezertifikacijo.
